Ivan Jager

Kratka zgodovina mladih let

Življenjska zgodba Ivana Jagra je v prvih nekaj korakih (razumljivo) na moč podobna življenjski zgodbi njegovega brata Franca “Francisa” Jagra, zatorej jo bomo tu le na hitro preleteli. Več podatkov boste našli pri biografiji Francisa Jagra.
Ivan Jager je bil rojen 16. maja 1871 v bližini Bistre pri Vrhniki v železniški čuvajnici. Ljudsko šolo je obiskoval na Uncu pri Rakeku, realko pa v Ljubljani. Tu je bil njegov profesor Fran Levec, ki je znal mlademu Jagru in njegovim sošolcem vzbuditi močno ljubezen do slovanstva in še posebej do slovenske kulture. V nekem pismu iz leta 1933 ga Jager omenja kot svojega drugega očeta. Idealom, ki mu jih je vcepil profesor Levec, je ostal zvest vse življenje. V času šolanja na realki se je z napredno mislečimi in zavednimi sošolci organiziral v tajnem društvu Sloga. Leta 1891 se je zaposlil kot domači učitelj v Ribnici pri sodniku Erhatiču. Potem je odšel na Dunaj. Študiral je tehniko in kasneje postal asistent pri prof. Gruberju. Tam se je družil z arhitektoma Jožetom Plečnikom in z Maksom Fabianijem ter z literati Ivanom Cankarjem, Rajkom Nahtigalom, Vladimirjem Levcem in Otonom Župančičem. Poleg osnovnega študija arhitekture ga je navduševalo raziskovanje narodne ornamentike.

Ivanovi prvi dosežki

Ivan Jager je zelo veliko potoval, pri tem pa zbiral in skiciral ornamente po Dolenjskem, v Vipavski dolini, na Krasu in v okolici Pivke. Predvsem so ga zanimali pirhi in njihovo okraševanje. Zbral je čez 150 motivov slovenskih, hrvaških in čeških pisanic, jih opremil s poimenovanjem posameznih motivov, dokumentiral njihovo geografsko poreklo in si zapisal tehnični postopek barvanja. Pri tem se je poglabljal tudi v razlago simbolike južnoslovanskih ornamentov. Vse to znanje je uspešno uporabil pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani, ki je bila tedaj v prostorih današnje knjižnice Otona Župančiča. Najbolj so ga mikali okraski na pirhih. Te si je “izposodil”, ko je pripravljal osnutke za opremo Župančičevih in Cankarjevih izdaj.

Generacija pomembnih arhitektov

Ivan Jager sodi v isto generacijo kot dva znana in pomembna slovenska arhitekta, Plečnik (rojen 1872) in Fabiani (rojen 1865). Vse tri je na Dunaju v svoj krog pritegnil Oto Wagner, ki je bil takrat profesor na umetnostni akademiji. Za omenjeno trojico arhitektov Jager v svojem pismu založniku Schwentnerju piše , da jih njihova domovina noče priznati in da raje daje pomembna naročila tujim projektantom. Pa vendar je bil tesno povezan s kulturnim okoljem v domovini, saj je bil sodelavec pri prvi slovenski umetnostni razstavi v Ljubljani. Tu je pokazal svoje osnutke za opremo Cankarjevih Vinjet in Za narodov blagor, pa za Župančičevi deli Čaša opojnosti in Pisanice. Zaradi razočaranja ob oddaji dela pri stavbi deželnega dvorca arhitektu Hradskemu se je odločil, da odide na tuje. Tako je leta 1901 kot sodelavec prevzel delo pri gradnji avstrijskega poslaništva v Pekingu. Delovanje na Kitajskem je povzročilo hitro zorenje novih načel v njegovih dotedanjih pogledih na arhitekturo liričnega fin de siecla. Nove temeljne težnje napredne arhitekture tistega časa so kazale odstop od historičnih slogov ter hkrati upoštevale funkcionalnost in ornamentiko v novi t.i. funkcionalni arhitekturi, ki je smotrno urejevala omejeno prostornino.
Leta 1902 je iz Pekinga odšel preko Japonske v ZDA, kjer je imel sorodnike. V Minneapolisu (Minnesota) si je leta 1904 sezidal hišo na Red Cedar Lane št. 6 in je tudi sicer zelo aktivno posegal v urbanistični razvoj “svojega” mesta. Še danes je znan kot “graditelj Minneapolisa”. Njegov sodelavec in prijatelj v novi domovini W. G. Purcell (Sullivanov učenec) ga omenja kot prvega, ki je v ZDA formuliral revolucionarno načelo, da je arhitektura umetnost z omejitvami (lupino) oblikovanega prostora, vendar pa so to načelo v Ameriki začeli upoštevati šele nekaj desetletij kasneje. Do vsega tega pa je prišel z opazovanjem in z izkušnjami, ki jih je dobil na Kitajskem, ko je upošteval predloge tamkajšnjega arhitekta Ta-Yu. V razpravi What the Engineer Thinks je predlagal, da bi nadomestili pet klasičnih redov arhitekture s petero elementi (glina – opeka, kamen, les, kovina in vlakna) in z združenjem devetih osnov kitajskega dobrega vladanja v 14 zapovedi, ki naj bi bile moralna osnova arhitekture. Svoje nove ideje je uresničil in tudi preizkusil na otoku, ki ga je prav za to tudi kupil na jezeru Lake Vermilion v Minnesoti.

Ivan v prvi svetovni vojni

Ko se je Evropa zapletla v prvo svetovno vojno, se je Jager kot vnet privrženec slovanskih idej takoj postavil proti Avstriji. Aktivno je sodeloval v Slovenski ligi in podprl odposlance Jugoslovanskega odbora. Zaradi svoje dejavnosti je bil v Gradcu v odsotnosti obsojen na smrt. Z jugoslovanskimi prostovoljnimi četami je ob koncu vojne sodeloval na solunski fronti, kjer je skrbel za obnovo porušenih hiš in za izgradnjo prvega vodovoda. Po tem je nameraval vstopiti v mestno službo v Ljubljani, vendar se je leta 1919 vrnil v ZDA.
Po vrnitvi s solunske fronte je dalje razvijal svoj filozofski pogled na arhitekturo. Pri tem je analiziral odnos arhitekture do kmetijstva, astronomije, kemije, geologije, verstva, zdravilstva, sociologije in zgodovine, torej do sil, ki arhitekturo sooblikujejo in o njej tudi odločajo. Njegovo vodilo je bilo “misliti, iskati, preizkušati, ustvarjati”. Za to pa arhitekta usposobijo okus in njegova pridnost, pogum, domiselnost in obzirnost. S tem se Jager uvršča med mislece, ki so postavili temelje ameriški arhitekturi. Plečnika je imel za podobnega genija, kot je bil Michelangelo (tako je izjavil Božu Škerlu), za genija, kakršen se rodi na petsto let. S tem je vzbudil pri Purcellu veliko zanimanje za Plečnikovo delo. V pismu Jožetu Plečniku piše Purcell leta 1925: “John Jager je posvetil Minneapolisu okrog dvajset let dela, na katero bi bili Vi ponosni. On je eden naših najbistrejših mislecev o vsem, kar zadeva estetiko, v zadnjih letih je izvršil ogromno delo v filozofskem raziskovanju skupnih rasnih temeljev.”

Zaključek

Dr. France Stele je o Ivanu Johnu Jagru zapisal tudi tole: “… Njegovo pomembnost nam je prvi oznanil Purcell. Po vsem, kar doslej vemo, je gotovo, da je Jager pomemben filozof arhitekture in da je tudi vse pozornosti vreden urbanist, ki sta mu narava in njeno umetno dopolnjevanje z arhitekturo eno, nerazdružljivo. Za ureditev otoka v Lake Vermilionu je po Purcellu porabil več kot trideset mesecev znanstvenega gozdarskega dela in osebno zamišljenega gradbenega dopolnjevanja, tako da je nastala naravna slika velike lepote. 0 njegovem osebnem arhitekturnem ustvarjanju pričajo vsekakor tudi Ulica rdečih ceder v Minneapolisu, ki jo je zasnoval, kjer je tudi stanoval in kjer je več hiš zgrajenih po njegovih načrtih, ter slovenska cerkev v Brookwayu, kjer je župnikoval njegov sorodnik.”
Jagrov študijski material je danes zbran in hranjen v arhivu The Cave v Minneapolisu in tako dostopen