Članki

Elektrika v Verdu

Prva elektrifikacija tukaj je bila v parketarni okoli leta 1910. Električno omrežje so zgradili vse do rokodelskega doma za delovanje kino projektorja. Že leta 1921 je lastnik Lenarčič parno lokomobilo zamenjal za vodno turbino. Nekoč mogočen obrat Liko je imel svojo gasilsko enoto in tri večje požare. Danes je na tem območju veliko manjših podjetnikov. V Zalogu pri Verdu so v Ljubiji pred leti arheologi našli žensko lobanjo, ki je najstarejši najdeni skeletni ostanek človeka na območju Slovenije ( lobanja spada v obdobje mezolitika – torej pred 10.000 leti)

Pred dnevi sem obiskal Bistro z namenom, da si ogledam še delujočo malo hidroelektrarno, ki jo je leta 1911 zgradil graščak Franc Galle. Mala elektrarna je še vedno po 112 letih v odličnem stanju in deluje brezhibno. No malo drugače pa je le nekaj kilometrov stran v Verdu. Na ogled me je popeljal domačin Janez Koderman , ki je kot vajenec, okoli leta 1970 delal v parketarni. Še danes se spomni delovanja male elektrarne v prostorih parketarne, ki jo je leta 1910 energetsko opremil takratni lastnik Lenarčič. Najprej je pripeljal parno lokomobilo 40 KM, ki je najprej osvetljeval z dinamo strojem za enosmerni tok in leta 1921 je nadomestil vodno turbino z močjo 30 Km. Josip Lenarčič je kasneje zaradi nezadostne oskrbe z energijo kupil novo lokomobilo 100 KM ter generator. Tako je bilo dovolj elektrike za pogon vseh strojev, za razsvetljavo posestva in Verda in zgradili so električno omrežje vse do rokodelskega doma na Vrhniki, da je lahko deloval kino projektor. Za razsvetljavo so elektriko dobili še Notarjevi, Lovrenčičevi, Špeharjevi, Črni orel in še nekaj drugih hiš.

Ostanki te prve elektrarne tukaj so vidni še danes v prostorih nekdanje tovarne Liko. Če je nekoč ta elektrarna pomenila okno v svet in vsesplošni razvoj pa je danes samo še kup zaprašenega železa v propadajoči stavbi. Ta elektrarna je bila zgrajena ob potoku Ljubija in je povirni pritok Ljubljanice. Na sliki lahko še vidite zapornice, ki so včasih omogočale, da so pred njimi namakali bukove hlode. Bukove hlode so uporabljali za proizvodnjo parketa – bil je bolj rdeče barve. In tukaj je desno od zapornic speljano vodno korito pod stavbo v kateri je bila elektrarna in pod njo je voda poganjala vodno turbino.

Elektrifikacija Kranjske dežele je nato hitro napredovala. Že leta 1924 so KDE zgradile 10 kV daljnovod Fužine – Žiri – Vrhnika in leta 1933 zgradili še 32 km dolg daljnovod 20 kV Vrhnika – Logatec – Rakek – Cerknica s štirimi transformatorskimi postajami in krajevnim omrežjem. Na sliki boste videli izgradnjo transformatorske postaje pri Opekarni na Vrhniki (leta 1935). Postaja je bila povezana z 23 km dolgim daljnovodom Črnuče – Vrhnika za napetost 20 kV. S tem razvojem so počasi ugašale male HE in naj naštejem katere so bile na Podlipščici in njenih pritokih ( Podlipska vaška, Valovcova, Kovtrova, Muhovcova, Kočarjeva, Zlovševo Bogatajeva, Mesarjev mlin, Tojniska, Pajsarjeva, Mrvcova ( 1941 – 1948). Drugače pa je tudi Industrija Usnja Vrhnika, kljub temu, da je bila priklopljena na javno omrežje imela svojo elektrarno. Ob konicah so proizvajali tudi svojo elektriko. Para je najprej poganjala trifazni generator okrog 200 kVA, kasneje pa so postavili dva nova 500 kVA generatorja.

Še zanimivost: Prvikrat je na Slovenskem električna luč zasvetila v Mariboru aprila 1883, ko je mariborsko podjetje Karl Scherbaum, parni mlin, vpeljal v svojem obratu električno razsvetljavo za 36 žarnic.

Verd parketarna – LIKO

Nekoč mogočna tovarna, ki je zaposlovala tudi do 400 delavcev so izdelovali predvsem praket, okna, vrta in ostale lesene izdelke. Pri vhodu danes takoj na levo še stoji hiša – zelene barve v kateri so bile prve pisarne, danes pa tukaj stanujejo delavci. Takoj zraven je še ohranjena dolga stavba v kateri je bilo skladišče parketa. Na koncu pa je še ohranjena gasilska čuvajnica. Tovarna je imela svojo gasilsko enoto in na vrhu strehe še lahko vidimo lesen stolpič, ki je bil namenjen za sušenje gasilskih cevi. Janez se kot otrok spominja, da so ob nedeljah dopoldne imeli gasilske vaje. Sama tovarna je v svojem obdobju obratovanja imela tri večje požare. Bili so nekje leta 70 ( v roku petih let), saj dva požara sta se zgodila v sušilnici za les. Praktično na dvorišču tovarne izvira tudi en del potoka Ljubija in še danes so pod cesto vidne 3 kolone ( stare več kot 100 let) izpod katere izvira voda, je pa domačin Janez zaskrbljen, saj opaža, da potok poleti zadnja leta povsem presahne.

Toliko za enkrat. Spet veliko zanimivih informacij, pa še bi se našlo, ampak bom spet predolg. Zanimiva je ta naša zgodovina. Še nekaj: Na eni sliki boste lahko videli prav lepa stara vrata z enkratnim velbom. Vhod je v zaklonišče, ki je izklesan v skalo, prostor pa je služil tudi kot klet. Poleg tega pa je nekoč bil tukaj tudi pravi kamnolom.

Lastnik kompleksa je danes Metalka Commerce in po pogovoru danes z njimi se trudijo, da bi to elektrarno v celoti prenovili in jo ponovno zagnali – načrti so že pripravljeni. Super novica!

Avtor: Jure Žitko

Viri: Janez Žitko in Olga Pivk / Vrhniški razgledi 9/ intervju Janez Koderman, slikanje z dovoljenjem direktorja, stare fotografije so last J. Žitko

Elektrarna v Bistri

Poleg muzeja imajo v Bistri še eno zanimivost. Malo hidroelektrarno s Franciosovo turbino. Elektrarna deluje že 112 let in delno oskrbuje tudi velik muzejski kompleks. TMS Slovenije bo letos oktobra obeležil 70 let od odprtja muzeja za obiskovalce.

Leta 1894 so v Škofji Loki zagnali prvo manjšo elektrarno – to so bili prvi začetki. V Ljubljani je leta 1898 začela proizvajati elektriko termoelektrarna in tukaj v Bistri pri Vrhniki je leta 1911 veleposestnik Franc Galle dal postaviti na mestu porušenega mlina nov objekt za proizvodnjo elektrike. Hiška stoji tik ob glavni cesti Vrhnika – Borovnica ob izviru potoka Bistra. Sprva je električni generator ( danes ga hranijo v muzeju) proizvajal enosmerni tok za potrebe parne žage, manjše gospodinjske stroje in za razsvetljavo na posestvu. Leta 1953 je to elektrarno v upravljanje dobil muzej in leta 1959 so generator predelali za proizvodnjo izmeničnega toka. Elektriko je proizvajal vse do leta 1991, ko so ga zamenjali s sedanjim in zdaj proizvaja približno 20 -25 kW. Turbina za pogon pa je še vedno prva iz leta 1911. Domačini vedo povedati, da je za nemoteno delovanje elektrarne bil zelo zaslužen Josip Novak. Gospod je najprej bil zaposlen pri Galletu, kasneje pa po ustanovitvi Tehničnega muzeja v Bistri pri njih vse do upokojitve leta 1978. Poleg ostalega dela v muzeju je bil tudi oskrbnik elektrarne.

Danes vsakodnevno elektrarno nadzoruje Bernard Petrovčič, ki je prav tako zaposlen v muzeju. Kot mi je povedal veliko dela z vzdrževanjem nima. Vsakodnevno mora pregledati rešetke in odstraniti kakšne naplavine, z zapornicami uravnava dotok vode in pri stroju občasno pregleda ležaje in njihovo temperaturo. Bernard mi je še povedal, da sama elektrarna ne proizvede dovolj elektrike za ves kompleks muzeja, tako, da morajo elektriko še dokupovati. Lansko leto, ob veliki suši pa se je zgodilo, da je zaradi tolikšnega padca vode elektrarna celo stala tri mesece ( običajno se zgodi, da poleti zaradi pomanjkanja vode elektrarna ne deluje dva do štiri tedne). Ni pa ta mala elektrarna edina tukaj. Le malo nižje je še ena delujoče mala elektrarna, ki pa je v privatnih rokah.

Muzej je od leta 2012 tudi lastnik elektrarne – odkupili so od Galletovih dedičev. Bistra pa je nekoč bila daleč naokoli znana tudi po prvem industrijskem mlinu. Zdaj ali je bil res prvi v Sloveniji ne vem. Tako mi je povedala domačinka. Stavba žal žalostno propada. Dobra novica pa je ta, da je kompleks nedolgo nazaj odkupil muzej. Kakšna pa je zgodovina tega mlina in ali je res bil prvi pri nas – po industrijski proizvodnji moke, bomo izvedeli drugič.

Foto: Jure Žitko
Članek pripravil: Jure Žitko

Najstarejše leseno kolo z osjo na svetu

Najdeno najstarejše leseno kolo z osjo na svetu (5200 let). Kraj, ki se je za vedno zapisal na svetovni zemljevid kulturne dediščine. Traktor – jarkalnik je bil „kriv“za najdbo. Ob cesti proti Bistri na novo stojijo informativne table tudi o tej izjemni najdbi

Že mesece razmišljam, kje sploh so Stare gmajne? Danes sem temu naredil konec in na sam kraj me je odpeljal predsednik krajevne skupnosti Verd – Tomaž Gorišek. Vam priznam, da nisem moral verjeti očem, ko sem iz glavne ceste, ki pelje proti Bistri ( saj veste Tehnični muzej Slovenije) zavil levo na makadam. Po dobrem kilometru vožnje sva se ustavila. Kar zaigralo mi je srce, saj sva tukaj z očetom pred več kot 30 leti vsako poletje kosila za steljo, ko smo doma imeli kmetijo. Tukaj je bila državna zemlja in kmetje (smo) so si lahko pripravili seno – steljo za živino. Kar ne morem verjeti, da smo se vozili na tako danes – pomembnem nahajališču – svetovnega pomena. Vav – o tem kraju so pisali vsi svetovni mediji in strokovne revije.

Za najdbo tega vrhunskega kolarskega izdelka s kolišča Stara gmajna pa je bil 2. aprila 2002 kriv traktor jarkalnik. Mnogi ga poznamo, da je ogromen in dela zelo lepo urezane jarke – znan je predvsem na marostu. Tistega dne pa so tukaj bili tudi arheologi, saj so slutili, da ta zemlja tukaj lahko nekaj skriva. Še sanjalo se jim ni, da bodo naleteli na tako pomembno najdbo. Žal je stroj kolo prerezal, zato ima danes take oblike, so pa kasneje našli celo os. Tomaž zelo dobro pozna ta kraj in tudi zgodovino in ko je gledal stare zemljevide iz leta 1764 je tukaj stalo še vedno veliko jezero z veliko vode in zato se je to do danes tudi vse ohranilo, saj je bilo tukaj močvirje in nedostopno.

Te dni znanstveniki nadaljujejo raziskovanja in prišli so spet do pomembnih odkritij (za enkrat še ne izdam – ne smem) lahko pa samo namignem, da so v zemlji zanimive plasti zemlje in en del naj bi bil celo iz Podlipske doline. ( ja, res je – voda je imela včasih velik vpliv in moč na širšo okolico).

Sogovornik Tomaž se še kako zaveda te najdbe in dejansko živi s tem. Leta 2017 je skupaj s KS in akademsko kiparko Alenko Viderga v parku na Verdu postavil kamen v katerem je vklesano to kolo. Šest ton težka skalo je prispeval Kamnolom Verd in danes krasi enega najlepših parkov v občini tik ob Ljubljanici v katerem raste eden najstarejših Ginkov pri nas. Bravo! Tomaž pa ima še eno idejo in sicer želi postaviti zip-line iz Javorč do Športnega parka Blatna Brezovica. Počasni zip-line naj bi bil dolg 3 kilometre in nas bi s pogledom peljal nad tem izjemnim arheološkim najdiščem. Domačini so zelo ponosni na vsa ta odkritja in kot kaže zgodba še zdaleč ni zaključena. Barjanska tla očitno skrivajo še marsikaj. Samo upam, da bodo tudi tisti na vrhu znali to izkoristiti, iztržiti in promovirati. Mnogokrat se izkaže, da tisti, ki so dobro plačani – spijo na svojih stolčkih, ker jim ni potrebno migati. No, ostali, ki delamo za dušo in zastonj pa delamo, a zato s toliko večjem veseljem. Ni vsak za vsak poklic! Saj vemo, kako je s tem. Saj bo bolje.

Hvala Tomažu, ki je bil nekoč vrhunski padalec, reprezentant in selektor. Bil je glavni sodnik na svetovnem prvenstvu, a pred 20 leti preživel hudo nesrečo na Ajševici ( 15 metrski padec). Po tem je svojo kariero zaključil in danes uspešno vodi KS Verd. Hvala Franjo Čretnik, da si mi ga priporočal.

Toliko za enkrat, da pa je Verd zares izjemen pa priča še eno dejstvo. Zalog pri Verdu so pred nekaj leti našli nekaj zelo zanimivega – v strugi Ljubije. Veste kaj bi to bilo? Še eno izjemno najdišče- tudi žensko lobanjo. O tem pa naslednjič..

Foto: Jure Žitko, Matija Turk

Vrhniški bajerji in najstarejša paleolitska lesena konica na svetu

Verd in najstarejši ginko, ter Kotnik – Lenarčičevo posestvo. Stara gmajna in najstarejše leseno kolo na svetu (5200 let). Na Verdu so pred meseci podrli hišo (bila je druga zgrajena po vrsti – zanimiva zgodovina). Pa vseeno ni šlo vse v pozabo, zdajšnji lastnik Urban Čepon se tega še kako dobro zaveda in kmalu vam bova predstavila njihovo zgodovino. Nekoč zapuščeni in nezanimivi Kotnikovi bajerji – tukaj so kopali glino za proizvodnjo strešnikov- so vedno bolj obljudeni in obiskani. So skriti tik ob avtocesti in marsikdo tukaj najde svoj mir za razmišljanje ob pogledu na mirno gladino vode. Končno naj bi občina tukaj uredila tudi turistično infrastrukturo, temu kraju primerno. Tukaj pa niso zanimivi samo bajerji, ampak še nekaj drugega. Čisto v bližini bajerjev teče reka Ljubljanica in arheologi so pred leti tukaj našli edinstveno paleolitsko leseno konico staro preko 40.000 let.

Jeseni leta 2008 je skupina podvodnih arheologov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pregledovalo levo polovico struge Ljubljanice pri Sinji Gorici. Ko so ročno odstranjevali peščeno-muljaste plasti in ostalo drobirje je potapljač Miran Erič odkril nenavaden lesen, koničast predmet.

Kasneje so s kolegoma Boštjanom Odarjem in Andrejem Gasparijem ugotovili, da oblika predmeta spominja na paleolitske listaste kamene in koščene konice, ki so jo pred 40 tisočletji uporabljali kot sestavni del lovskega orožja. Za dodatno mnenje so se obrnili tudi na specializiran inštitut v Zürichu, kjer so ovrgli vsakršno možnost, da bi se les lahko po naravni poti preoblikoval v tako simetrično koničasto obliko. Glede na analizo Švicarjev je bil najdeni predmet premišljeno, torej umetno preoblikovan.

Lesena konica je izdelana iz lesa tise, ki so jo zaradi svoje gostote, trdote in prožnosti v tistem času pogosto uporabljali za lov. Predmet ima tudi črne sledove, kar nakazuje, da je bil kratek čas izpostavljen ognju – v takšni obliki gre po sedaj zbranih podatkih za prvo tovrstno najdbo na svetu. Najdišče v Sinji gorici v reki Ljubljanici se je na ta načino pridružilo še štirim ostalim evropskim krajem, kjer so našli podobne predmete iz obdelanega lesa iz obdobja starejše kamene dobe. Znanstveniki so še ugotovili, da je bila konica najverjetneje naključno izgubljena med lovom in tako nenamerno končala v stabilnem, z vodo obdanem okolju, kjer se je odlično ohranila vse do njenega odkritja pred desetimi leti.

Očitno je, da gladina reke Ljubljanice skriva za arheologe zelo dragocene predmete. Pred leti so iz dela reke na Vrhniki že dvignili 2000 let star antični deblak iz rimskega obdobja. Deblak spada med najdaljše v Evropi. Nedaleč stran pri Stari gmajni je prav tako pred leti ekipa Inštituta za arheologijo ZRC SAZU našla najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, staro 5200 let. Najdba se celo uvršča v sam vrh svetovne kulturne dediščine. Vrhnika z okolico je v tem pogledu fenomen, število zgodovinsko pomembnih predmetov pa potrjuje, da je bilo območje precej živahno že v obdobju pred začetkom bronaste dobe. Po besedah kustosinje Irene Šinkovec, ki vodi to razstavo, bi reko Ljubljanico lahko v nekaj letih, zaradi tako pomembnih odkritij, bila uvrščena na svetovni zemljevid kulturne dediščine UNESCO. Danes rekonstrukcijo te lesene konice hranijo na stalni razstavi Moja Ljubljanica na Vrhniki ( Kulturni center). Original pa hranijo v Mestnem muzeju v Ljubljani.

Foto: Jože Pristavec – Joc

Foto: Jure Žitko ( model -Tobias Žitko)

Zgodba o vrhniških opekarnah

Kmalu bo minilo 300 let od začetka izdelovanja opeke na Vrhniki. V sezoni je delalo tudi do 170 ljudi in na leto so izdelali skoraj 5 mio kosov. Ste vedeli, da so bile hiše v Stari Ljubljani skoraj vse krite z vrhniškim strešnikom. Izdelovali so tudi kalupe za vlivanje zvonov

Danes jih mnogi poznamo kot bajerji, ki so tik ob avtocesti ali ob reki Ljubljanici. Tukaj mnogokateri najdejo svoj mir, marsikatera žival pa svoj dom. In kako so tale jezerca sploh nastala? Naj še omenim, da so pred leti ravno tukaj v reki Ljubljanici našli najstarejšo paleolitsko konico staro 40.000 let in velja za najstarejšo na svetu.

Začetki so bili težki. Takrat so v ročnih opekarnah izdelovali zidak velikega formata in ročni bobrovec. Frelihova, Želodcova, kasneje Accetova, Žitkova, Jelovškova opekarna. Kar veliko jih je bilo, a nam verjetno najbolj poznani so bili Kotnikovi z Verda.

Surova obdelava je bila ročna. Glino so ročno kopali in jo vozili do planel s samokolnicami, ko so jo še prej v jami steptali in premečkali z nogami. Na planelah so jo nato »prešvarali« z deskami stlačili in nato pokrili. Opeko so nato sušili na prostem, kasneje so jo postavili po robu in ko je bila dovolj suha so jo skladali v zidove.

Strešno opeko so sušili v sušilnih lopah. Opeko so žgali v poljskih pečeh, peči pa so kurili z butaricami ali pa s šoto, ki so jo dobavljali Ižanci. Delavci so šoto nato s posebnimi »šolaricami« vozili do peči. Strešno opeko so nato s čolni po Ljubljanici vozili v Ljubljano in skoraj vsa Stara Ljubljan je krita z vrhniškim strešnikom.

Leta 1895 pa so v Kotnikovi opekarni zgradili veliko krožno peč in postavili pogonske ter obdelovalne stroje. Tudi v Jelovškovi opekarni so leta 1899 postavili krožno peč, obdelovalne stroje pa šele leta 1904. Kljub nadgradnji je delo potekalo še vedno po večini ročno. Delali so celo leto. Pozimi je delalo okoli 70 delavcev, v sezoni do 170 ljudi. Opeko so delali »modlarji«. Vsak delavec je na dan izdelal do 3000 kosov zidakov ali pa 2000 kosov strešnikov. Delali so tudi tako imenovan »zvonar«, to so bili kalupi za izdelovanje (vlivanje) zvonov. Tukaj pa so izdelovali tudi posebno opeko »sims«, ki je bila dolga 25 col.

Delovni dan je bil dolg in naporen. Hodili so v »žernado« so takrat tako dejali. V zapisih sem izvedel naslednje. Delali so od zore do mraka. In od leta 1907 dalje od 6.00 ure zjutraj do pol sedmih zvečer z enournim opoldanskim odmorom ter dvakratnim presledkom po četrt ure.

Med prvo in drugo svetovno vojno se sam obseg in strojni park ni nič spremenil. So pa na strojih vpeljali električni pogon. Po vojni sta obe opekarni prešli pod skupno vodstvo in obratuje kot – Vrhniške opekarne. Kaj dosti lastniki niso investirali, edino napravili so večje sušilnice in še nekaj drugih manjših izboljšav.

Produkcija opeke se počasi dviguje. Leta 1946 je napravilo 140 delavcev 4,470.000 kosov zidakov in strešnikov, a v letu 1953 pa 91 delavcev 4,583.000 kosov različne opeke. Z opeko so preskrbovali celotno Slovenijo in vrhniška opeka je bila daleč naokoli znana, kot zelo kvalitetna. Tudi jaz jo imam doma spravljeno. Toliko na kratko o zgodovini nastanka in delu nekoč.

Po opustitvi in zaprtju te dejavnosti tukaj, je voda počasi zalila izkope. T.i. bajerji danes, so v vseh letnih časih, čudoviti tudi za marsikaterega navdušenca fotografij, kot tudi za sprehod in sprostitev.

Fotografije objavljene je posnel mojster fotografije Vrhničan Tomaž Jančič. Hvala Tomaž!

Jure Žitko

Vir: arhiv Tone Stanovnik /zgodovina France Habe/zbral Grega Novak leta 1954

Fotografije: Tomaž Jančič, arhiv CKV – Kamra