Franc Jager

Rojstvo in mladost

V rojstnem in krstnem listu Farnega urada na Vrhniki je zabeleženo, da je bil sin Andreja Jagra in Katarine Jager, roj. Primožič, rojen 2. aprila 1869, krščen za Franca. Jagrovi so stanovali v železniški čuvajnici št. 365, nad Bistro. Dandanes stare čuvajnice ni več.
V Jagrovi družini je bilo osem otrok, med njimi je le ena deklica. Franc je bil najstarejši. Oče Jager, ki je bil železniški čuvaj, je vzdolž tirov odstranjeval kamenje, ki je občasno padalo z brežine in tako skrbel za varnost železniškega prometa. Družina, še posebno otroci, so svoj vsakdanjik preživljali v naravi. Bližina gozda je otroke navdajala z občutkom prostosti in svežine. Franc je imel obilo možnosti, da je užival v naravi in tako si je tudi pridobil ljubezen do živali. Ker je bil oče premeščen, so se preselili v Ivanje selo. Franc je v razgovoru z novinarjem aprila 1940 povedal:
“Mati je sedela pred hišo in pripravljala za kosilo. Lupila je krompir in k njej je prišla srna in ji iz naročja jedla lupine. Bili smo zadovoljni in srečni, saj smo pri hiši imeli in doživeli marsikaj. Imeli smo vsega, samo denarja ne.”

France postane Francis

France je z zvijačo, brez vseh dokumentov odšel iz Evrope. V St. Paulu je vstopil v Kolegij St. Thomas in postal Francis Jager. Po treh letih je na državni praznik že imel svoj prvi nastop v angleščini.
Študiral je bogoslovje in bil posvečen 17. decembra leta 1892. Prve štiri mesece bil katehet, nato kaplan v župnijski cerkvi Ascension Church v mestu Minneapolis. Kmalu je bil imenovan za župnika in začel tudi čebelariti. Osebno pa je zabredel v dolgove in ni vedel, kako jih bo poravnal:
“Upniki so pričakovali. da jim posojeni denar povrnem, do česar so seveda imeli pravico. Nisem pa vedel, kako naj to storim. Vsi dolgovi so tako pritiskali name, da nisem mogel spati. Potem sem neko noč potožil Bogu: “Že sedem let se trudim po svojih najboljših močeh, da bi delal v Božjo slavo, sedaj pa ne morem več. Ljubi Bog, sedaj si ti na vrsti!”. Prav nič nisem bil ponižen, predrzen sem bil, a olajšanega srca sem šel spat. Potem sem zaspal in sanjal, da sem hodil pod sadnimi drevesi v polnem cvetju in po vsem so bili roji čebel. Naslednje jutro je bila nedelja in ko sem šel zgodaj v cerkev, sem prišel pod cvetočo slivovo drevo, kjer so rojile čebele. Za cerkvijo sem dobil zaboj in sem jih ogrebel. Prvo leto semt imel šest ali sedem panjev. Naslednje leto sem jih imel 40. Iz njih sem vzel satje in natočil med: 8 ton iz 40 panjev. S tem sem si opomogel in poravnal osebne dolgove.”

Francisov prispevek zgodovini

Francis Jager je začel župnikovati v Marshallu, od koder je deloval, oskrboval in upravljal kot misijonar nova območja. Izkazal se je kot odličen organizator, zato so mu predstojniki zaupali ustanavljanje novih duhovnih postaj in župnij ter gradnjo sakralnih objektov v krajih Ghent, Minneola, Russell in Cottonwood. Nato je nadaljeval z gradnjami, za katere je načrte izdelal njegov brat John Jager, ki je za njim prišel v Ameriko. John Jager je tako načrtoval mnogo gradenj za mesta Touton, Canby, St. Leo in Clara City. Francis je bil do leta 1898 župnik v St. Leo, potem pa je odšel v Minneapolis v cerkev Sv. Elizabete, kjer je ostal deset let, vse do leta 1908. Takrat je bil premeščen v župnijo St. Bonifacius, kjer je po načrtih brata arhitekta zgradil župnišče, dvorano in šolo ter prenovil cerkev. Nakupil je 100 panjev čebel, razvil čebelarstvo in zasadil sadovnjak.
Uvrstil se je med priznane vodilne čebelarje in strokovnjake za čebelarstvo. Svet državne univerze v Minneapolisu ga je 1913 izvolil in povabil za prvega profesorja čebelarstva na kmetijskem oddelku. Tako je naš rojak Francis Jager med prvimi Slovenci dosegel čast univerzitetnega profesorja v Ameriki. Bil je eden najodličnejših minnesotskih čebelarjev. Imenovali so ga za predstojnika ‘Odseka za čebelarstvo in vodjo Kmetijske poskusne postaje’, nazadnje pa še za svetovalca v kmetijskem ministrstvu.
Kot profesor je imel Francis več priložnosti za razvoj čebelarske stroke in za organizacijo čebelarstev raziskovalnega in podjetniškega tipa. Že kot zasebnik je preizkusil mnogo novitet: razne evropske panje (med njimi AŽ panj), od ameriških pa Dadan-Blatov in Langsthrot-Rootov sistem čebelarjenja. Odločil se je za zadnjega, ker je preprost, cenen in uspešen, saj omogoča največje prinose kakovostnega in sortiranega medu.

Francis v oboroženih silah

V času prve svetovne vojne, potem ko je Amerika pristopila k zavezniškim silam (1917. leta), je bil Francis Jager predstavnik Ameriškega rdečega križa na Balkanu. Zaradi znanja jezika in zavzetosti za domovino ga je Ameriški rdeči križ imenoval za člana poročevalske enote v ustanovljeni pomožni akciji za slabo oblečene in lačne žrtve vojne na Balkanu. Naročili so mu, naj napiše poročilo. Po treh mesecih se je Francis vrnil v Ameriko ter izposloval izdatno pomoč. Zvezna vlada mu dodelila spremstvo še štirih kapetanov in široka pooblastila, da je lahko najel ladjo, nakupil živila, obleko, semena za setev, orodje in stroje. V pošiljki je bilo 40 traktorjev in plugov, sejalniki in kosilniki, 20 avtomobilov za tovorni in osebni prevoz, parni mlin in parna žaga. Srbski prestolonaslednik Aleksander je določil, naj Francis in njegova podpora delovalujeta po dolinah in planjavah med Bitoto, Florino in Vodeno, sedež pa so prenesli v Bač. Učitelji so usposobili domačine in taboriščnike za ravnanje s stroji. Obdelali so polje, želi žito, sušili seno, vse to pa so nosači v nepretrganih vrstah nosili za bojno črto, da so nahranili sestradane in onemogle konje na fronti.
Francis Jager je takrat nosil visok častniški čin majorja. Kjub temu je šel v spremstvu zdravnikov za prodirajočimi Srbi proti severu, naravnost na fronto. Kot pravi samaritan je pomagal ranjencem, tolažil umirajoče ter pisal pisma in oporoke. Po strašnih naporih in neprespanih nočeh ga je objela slabost in je padel v nezavest. Zavedel se je šele čez nekaj dni v gorski vasici Skočivir. Po preboleli bolezni se je vrnil v Ameriko. Francis Jager je prejel Red sv. Save tretjega razreda. Zahvalo za opravljeno delo je prejel tudi od ameriškega Rdečega križa in od predsednika ZDA.

Zaključek

Zadnja leta je Francis Jager zaradi boljših podnebnih razmer in pred hudim mrazom zime prebil pri čebelah, ki jih je namestil v mestu Alexandria v zvezni državi Lousianni (približno 1200 km južneje od Mounda), kjer je imel čebelnjak za vzrejo čebel in matic za svojih 300 panjev v Minnesoti. Tudi leta 1940 je prišel v Aleksandrijo in bil na obisku pri škofu Danielu Desmondu. Na tem kratkem obisku je zbolel in v bolnišnici umrl 30. januarja 1941.